Araguato Expeditions Travel Blog

Our new guest house - La casa del Mono in Coro, Falcon, Venezuela

2009-11-03T11:28:00.005-05:00

Araguato Photo Gallery: Warao's of Delta del Orinoco

2009-10-12T18:32:00.010-04:00

Warao stlye jungle exploration

Orinoco river sunset in canoe
Warao kids

Wall-less thatched huts upon stills called palafitos

Avgust 2009: Vtisi popotnikov - odkrivanje Izgubljenega sveta

2009-10-01T23:27:00.011-04:00

Nekaj kratkih vtisov s strani popotnikov, ki so neomajano odkrivali lepoto in čudesa Izgubljenega sveta z vsemi kulturnimi različicami, ki jih dežela ponuja. 0benem pa ostali radostni in veseli ter zaužili Venezuelo v pravem pomenu besede:

--------
Hola, ti povem odkrito moje občutke.
Najbolj se sama sebe slišim in realno sliko dobim, ko mi sedaj doma prijatelji in sorodniki postavijo klasična a zahtevna vprašanja:
Kako si se imela? Kaki so bili ostali v skupini? Kaj ti je bilo najbolj všeč?

Odgovor je vedno isti: ni besed s katerimi bi lahko opisala občutke, ki sem jih doživljala sprosti....je samo en velik nasmeh na obrazu in topel občutek v srcu. Srečo sem imela ker so v skupini bili sami taki '''pacienti''' od katerih sem lahko potegnila samo pozitivne stvari. Skupaj smo šli---in to mislim dobesedno skupaj ---čez vsa ta doživetja, čez vse sončne in oblačne dni, čez vsako jamico na cestišču, čez vse stiske rok novih in po srcu bogatih ljudi, čez vsak ton in vonj Venezuele...čez in čez.....in vse to s teboj Adrijana. Res imaš posebno energijo, s katero si nas že prvi dan začarala...saj smo se smejali in zabavali SKROZ.
Nepozabno doživetje..krut je pristanek na realna domača tla....vendar nasmeh na obrazu pa kar ostaja:))).Še enkrat hvala, da si nas spustila v svojo sliko življenja in polno uspešnih avantur še naprej:)) Darja.

Tudi iz dobrega grozdja je potrebno znati narediti vrhunsko vino. To tebi odlicno uspeva z ljudmi. S svojim prisrcnim odnosom iz posameznikov naredis krasno skupino. Se naprej delaj s srcem. Hvala za vse. Damjan

--------

Razgiban dopust je žal za mano. Je res da je vsega lepega enkrat konec, a ne za vedno...fizično ja, nikakor pa ne srčno. In s tem občutkom se privajam na stari utrip življenja; se že dva dni spravljam za tole stvarco – računalnik, pa mi ne uspe nič pametnega »izlit« vanj. Zato, ker jaz sem še vedno tam...v Venezueli; ko sanjam, ko pripovedujem o mojih popotniških dogodivščinah, ko karkoli počenjam...ja, kar drži me še tisti (tebi dobro poznan) latino način življenja, ki mi ne pusti normalnega vklopa v tukajšnji vsakdan. Pa nič ne de, če sem tako »zasanjana« (ali kako bi to sploh imenovala), saj je jutri še en dan, mar ne? Torej manjana!Adrijana, hvala za tvoje neomajne nasmehe,ki so bili pozitivno nalezljivi in tvojo vsakdanjo razigranost, ki se je dotaknila nas vseh...in nas odprla.Želim ti lepo, noro in doživetij polno pot po Ameriki! Lucy.

Julij 2009: Araguato Naokrog: Kričaji po Venezueli

2009-09-30T20:20:00.010-04:00

Tokratno popotovanje z Araguatom po Venezueli bomo predstavili skozi oči in besede popotnice Barbare:

Dobro jutro, dober dan Življenje! Ko z letalsko karto okoli vratu pakiram še zadnje borovničke v rukzak, se smisel mojega drobnega življenja vklopi na ON/off. Ne, ni ga lepšega! Lepota bivanja je v premikanju po tretjem kamnu od sonca.

Hvala, ker si tako prijazno z menoj.

Na začetku: nastanek ideje

Dobri reklami dol visijo barve, besedilo, fondi in kar je še marketinških pametnosti. Dogaja se od ust do ust! Draga Neja, hvala, ker si z radostjo pripovedovala o Venezueli, o Adrijani in Fabriciu.

Dogajanja

Coro: Posada: čudovita, prežeta z domačnostjo, z ličnimi mozaiki, daje občutek dobrodošlosti.

Izlet Paraguana: sipinski in botanični sprehod sta odlična, rdeče soline čarobne ob zahodu, postanek na trgu pred cerkvijo ponuja vpogled v verske obrede domačinov. Prijazni so, ko te ogovarjajo. Misel tega dne: nekateri pajki so čisto preveliki in prekosmati.

Dodatno: izbrano vodenje, vsestransko podane informacije - za naravoslovce in družboslovce, strokovnost zavita v odličen humor.

Prost dan: takšni dnevi so pomembni, ker ponujajo popotniku priložnosti, da se v polomljeni š od španščine dogovarja za karte, smer in plažo, na kateri ga prepiha do kosti. Naj si skusi, da je bolje/lepše spoznavati kolonialno mestece kot pa izležavati na peščeni plaži.

Turistična opazka: prikupno, barvno, kolonialno, raznoliko.Ocena: odlično (5)

Merida: Vožnja: če ti uspe obdržati toploto telesa po prvi vožnji z buscamo, si na konju (potem v Los Llanosu). Adrijani hvala za 2minutni tečaj uveljavljanja lastne volje na latinsko ameriški način.

Mesto je neizgubljivo, mapa izgleda kot šahovnica. Se je pa enim uspelo izgubiti. :-) Misel dneva: V Meridi se da čisto vse kupit! (20 dag sreče, prosim!) Merida mi je šla potem zaradi tega zares na žujce.

Turistična opazka: mesto je urejeno, zgleda sodobnejše, ni dobro zamuditi tržnice (ker tam pa res imajo čisto vse! :-) in vsaj kakšnega nočnega lokala (Lačni latinsko-ameriške stereotipne predstave o vročih plesalcih: Zakaj, za vraga, ne plešejo?).Ocena: odlično (5)

Los Nevados: "Bil je konjenik na iskrem črnem vrancu... z levo roko, z desno roko..." Vratolomna vožnja (po pogledu na grobove ob cesti mi strah pravi, da sploh ni šala). Naklon in serpentine nepredstavljive za slovenske pussy voznike. Čudim se lepoti vasice, deluje ustvarjalno (idealno za odmik od ponorelega), domačini se smejejo nagubano, strma zemlja je negovana (zakaj je erozija ne odnese?), redkost zraka ne dovoljuje težkih misli.

Prosim, še več trekinga! Ker tukaj "Zemlja pleše, tja med zvezde..." Nisem vedela, da vidim tako daleč! Neomejen pogled. Po 10 minutah osvežujoče hoje se odločim, da postanem resnična treking-bejba, ko bom velika. Mule za ritjo, konji ob jezercih, Aleš si kokodaka s ptiči, roža za uhljem, kosti si juckajo. Treba se bo vrniti! Jezim se zaradi pizdarije z žičnico. Ocena: odlično (5)

Los Llanos Kaj? Ptičji raj in raj za one, ki so jim ptiči raj. :-) Ljubi bog jih je sem naselil toliko, da lahko ornitolog umre od orgazmiranja. Zato pozor: dozirati premišljeno!!!

Ali veš, da lahko v en LosLlanosdan zbašeš dvoje ekstremnih občutkov? Najprej dopoldanski kanujski safari poskrbi za kisli krčeviti šejkajoči strah do fucking solz zaradi kač. Ej, lahko bi ga premlatla!!! S kom za vraga jaz živim? Za 100 klinčevih fotk me tu spodaj pajtla! Niti ene fotke ne bom pogledala! Ne ena, dve nad glavo! Res bi ga premlatla! Psovem, preklinjam, kurčim in se tresem. Drek! Zakaj sem že prišla sem, v Venezuelo?

Misel dneva: ni me strah pajkov in kač, ne studijo se mi žabe in podgane. Samo kač me je prasičje strah! Tej pizdariji se strokovno reče ofidiofobija (vir: wikipedia).

Popoldanska ježa: nekoč me je kobila že nabutala v tazadnjo do nehodečnosti. Ni bilo nekaj, kar bi z radostjo ponavljala. A konji v Los Llanosu imajo drugačen smisel za ritem. Prizori iz kavbojk: dve bejbi jezdita pred menoj, se smejeta od uživanja, sonce pripeka, pobožam ga, odganjam muhe, se pogovarjam z njim, čeprav me menda ne razume. Mmmm... niti kavbojev ne manjka!

Turistična opazka: opazovanje živali (maxi glodalske kapibare, presenečena puma, ogromni mravljinčar, velikanka anakoda), piranjelov, rokavski safari, kruzanje po blatnih zaraščenih poteh, močvirsko jahanje, tradicionalni ples do žuljev z domačimi frajerji.Ocena: odlično (5)

Barinas: Ko zmešaš predalpsko hribovje z indijskimi kravami, deročo Sočo in otoške palme, nastane pokrajina, po kateri smo prispeli v adrenalinski camp. Posada poboža evropski smisel za estetiko.

Hvala za idejo in pobudo, Fabricio. Pokazal si izredno flesibilnost, zanesljivost in skrbnost. Kvalitetna koordinacija in organizacija.

Zelo je prijalo: mokre potegavščine na raftingih, skakanje iz visečega mosta (saj 7m ni tako nizko, ne?) in skal, zajlanje do trepetanja in poskusi plezanja.

Turistična opazka: paše, da se popotniško doživljanje za 2 dni oddahne in prepusti adrenalinu. Ocena: odlično (5)

Chichriviche: Bila je čisto prava zamisel, ki ni ji ni uspelo zaživeti: spustiti Chichiriviche. Čeprav smo po formi (2 para, pa poročno potovanje, pa to) idealni za karibsko romantično sceno, si sredi morskega raja nismo imeli kaj za početi.

Če je to raj (beli pesek, turkizno morje, palme), prosim Mogočnega, da me kljub moji pridnosti v Onostranstvu pošlje v Vice (mogoče so andsko hribovite) :-).

Turistična opazka: prevelik približek tipičnemu turistu. Ker se otepamo turistični ideji in se želimo iti popotništvo, nas ta kraj iztiri: mali milijon kičkastih večernih stojnic in klimatiziranih trgovinic z oblačili iz naših šoping centrov. Kaotično in neprivlačno. Samo en dan je bil dovolj. Ocena: zadostno (2)

Choroni: Pa je nekaj čisto drugega! :-) Hribovita, vijugasta, meglena nočna vožnja (hvala spretnemu vozniku) nas dostavi v udobno posado.

Srečamo se z zares pravo žensko venezuelsko energijo. Zadane nas sredi trga, fantje za bobni, množica v prerivajočo gručo, dekleta pa! Ah! Ko bom velika... Pustim, da odnesejo telo s seboj, občudujem migajoče zadnjice, zapeljive boke in tresoče prsi.

Ali veš, da lepota ni suha? Ali veš, da je trebušček za to, da vabi in da je velika zaobljena zadnjica motor ženstvenosti? Ali veš, da rjava mehkoba telesa zdivja vsak, še ženski, pogled? V tistih krogih biva divjost s čistino, znoj s smislom za ritem, zapeljivost s tekmovalnostjo, lepota primarnega. Izberi jo, občuduj jo, izkusi jo, privoščim ti!

Dneve končujemo v prikupnem klubu, kjer kraljuje salsa. Lahko bi jih samo gledala (plesna paša) in plesala v mislih. Zamujam s koraki, krivim opitost s koktejli.

Hvalnica moškim, ki si upajo. Jutri razmišljam o evropskem moškem. Ali veš, da je pravi moški, moški jamski lovec, plesalec? Ples kot hvalnica, kot obred, kot zaupanje, kot predajanje, kot zapeljevanje.

Turistična opazka: Choroni očara s deževnimi sprehodi, z divjo plažo (tisto, da so The Beach snemali v Aziji, je bil nateg. Tukaj najdeš ostanke filmskih kulis :-)), s čolnarjenjem do Chuao, s hikom po nasadu kakavovca (bio užitki), z gurmanskim ribjim rajem. Ocena: odlično (5)

Delta Orinoco: Neprešteti kanali delte Orinoco dajejo vtis vodne izgubljenosti. Orinoški safari se po živalski ponudbi skriva za Los Llanosom, prednjači pa v muskito izzivanju :-).

Na izi, počasi: izklopi evropski tempo in se prepusti čofotanju v čokoladni vodi z Warao mularijo. Opazuj njihovo igro in lesenjače. V batač škornjih uživaj v blatu, ko ti mojster preživetja ponuja vršičke posekane palme in ti nadene špičast klobuček. Prepusti se črnini nočnega safarija (nimajo lučk in se na srečo ne vidi spečih kač :-). Leži na lesen pod in občuduj zvezde, tukaj jih je več, so svetlejše. Od otrok kupi nakit, smej se in jim mahaj.

Ervinova misel dneva: repelenti ne pomagajo, če jih ne uporabljaš tudi na riti.

Ocena: prav dobro (4)

Gospa Vidalic: Pohvale vredna povezanost naših vodnikov (F+A) z lokalnimi vodiči. Čudim se, da v venezuelskem kaosu čisto vse deluje.

Pri ga. Vidalic (Kumana) smo bili toplo sprejeti, doživeli "Moj dom je tvoj", g. Robert je izvrsten kuhar, nastanitev je preprosta (ne za več kot 6 ljudi), plaža pa pred nosom. Priročno za zaključek potovanja, za zaganjanje romantike mladoporočencev in tistih upokojensko razpoloženih, brez večernih klubskih pričakovanj. Ocena: prav dobro (4)

November 2008: Za znoret dobro...

2009-09-30T19:26:00.009-04:00

Za znoret dobro - potopisni naslov popotnice Polone o doživetjih potovanja v izgubljeni svet, po poteh rečnih indijancev in magični Roraimi...

Z Adrijano in ekipo smo novembra doživeli Venezuelo nekoliko drugače. Majhnost skupine je botrovala k temu, da se je v trenutku oblikovala družinska vez, ki je kasneje prerasla v močno prijateljstvo.

Pristanek brez prtljage na letališču v Carakasu, sponzoriran šoping v Ciudad Bolivarju, nedolžna rečna pustolovščina, 6 dnevno švicanje do notranjih organov, srčni utrip na meji infarkta, tek za busom in sprememba plana, ponos in nasmehi do ušes, zadovoljstvo, ker veš, da si premagal samega sebe in veselje, da deliš iste občutke z ostalo, sebi enako ekipo.

Vse to je spremljalo krohotanje do poznih večernih ur, čudovit vrh Roraime, nepozabni Bentley, pristni Karibi in veliko gurmanskih užitkov.

Ne da se opisat, dokler enkrat ne greš, ni variante, da bi si lahko predstavljal.

Za znoret dobro. Polona

Avgust 2008: Očarljiva in presenetljiva venezuelska avantura

2009-09-30T18:23:00.008-04:00

Pustolovščina se je začela takoj po prihodu v Caracas in napetost ni popustila do zadnjega letališča - nasprotno, takrat smo se, dotlej tesno povezani in tovariško razpoloženi sopotniki, po nesreči, prvič ločili. Prav vsak dan potovanja nas je pretreslo kaj novega, še ne poznanega, tropskega, vlažnega, divje zelenega - venezuelskega. .

V prvem delu avanture nas je gostila reka Caura z brzicami, vrtinci, s sončnimi zahodi, z eksotičnimi džungelskimi prebivalci, okusno hrano, s soncem in dežjem, ter seveda z rumom. Odlično smo spali v hamakah, se pomenili z Indijanci Yekuana, se skopali v tolmunu slapa Alto Para, pohajali po džungli in sušili obleke.

Potem smo se v potu svojih obrazov, oprti z nahrbtniki, ožgani od sonca in popikani od zoprnih purijev, mokri od potu in občasnega dežja, povzpeli na mistično Roraimo. Izgubljeni svet nas je pozdravil s spremenljivim vremenom, endemičnimi rastlinami, mesojedimi rožicami, mini orhidejami, s črnimi žabicami, mavričnimi slapovi, s skrivnostno meglico - in z rumom! Hvala bogu za odlično vročo juhico, tople spalne vreče, suho pižamo, svetle zvezde na nebu, zabavne zgodbe, srčna vodnika in neuničljive sopotnike! Da nasmejanih in prijaznih Pemoncev sploh ne omenjam! Šestih dni savane in hriba, deročih rek, zvezdnega neba, mokrih cunj, ožuljenih stopal, bolečih mišic ter predvsem veliko smeha in neskaljenega optimizma ne bomo nikoli pozabili.

Karibska obala nas je pričakala s soncem, peskom, toplim oceanom in hladnimi koktajli, ko smo se pripeljali prijetno utrujeni, a vedno bolj razigrani. Stopala so se zacelila v toplem pesku, mišice ogrele na soncu in razgibale v vodi, dušo smo si privezali s slastno morsko hrano in salso. Vse nas je zabavalo: rakovice in martinčki v sobah, špansko (kako pa drugače!) govoreča papiga na dvorišču, nakup hamak za spomin, snorkljanje med koralami, sprehod po lokalni tržnici, poslovilna zabava ob strastni glasbi. Tako zelo zabavalo, da so nekateri zadnje jutranje bujenje pred odhodom pričakali kar v kopalkah na plaži!

Bilo je NEPOZABNO, ampak res! Telo je uživalo in duh je poletel! Hvala, draga Adrijana in Fabricio, da sta nam pokazala delček očarljive daljne dežele, hvala za prijetno družbo, neverjetni sopotniki, s katerimi bomo gotovo še kakšno ušpičili...

Jana Bogdanovski

April 2008: Delovni dopust podjetja KD na Margariti

2008-05-07T14:13:00.006-04:00

Konec aprila so Venezuelo, natančneje Margarito obiskali poslovneži iz podjetja KD, s katerimi smo preživeli nekaj prijetnih in zelo zanimivih trenutkov. Utrinki sledijo:

…vsi izleti, ki so nam bili ponujeni in izvedeni so ne samo zadovoljili, ampak tudi presegli nasa pricakovanja-tako iz vidika vodenja izletov, kot tudi z vsem kar smo doziveli in videli. Skoda je bila samo, da nismo uspeli videti Angelskih slapov, kar pa vemo, da ni bilo izvedeno iz razlogov, na katere nista mogla vplivati niti vidva, kljub dejstvu, da sta nam dokazala, da se, da resiti marsikaj, ce ze ne skoraj nemogocega!!!!

Kljub dejstvu, da smo bili velika skupina in da je to pomenilo vecje stevilo interesov sta nam uspela pokazati in doziveti Venezuelo v vsem njenem sijaju.

Ce pogledamo, da smo bili v Venezueli samo 7 dni in da smo jahali konje, z jeepi prepotovali celotno Margarito, videli razlicne ptice in zivali, ki smo jih do sedaj obcudovali samo na Animal Planetu na TV, lovili mecarice, barakude ter ostale velike ribe, sli z ladjo na pravi karibski otok, se potapljali in nabirali skoljke, obiskali trznice, nakupovalne centre, aquapark, diskoteke ter mnogo drugega, Vama ne moram reci nic drugega kot-ZOS SPALARIE (po slovensko,vsaka cast).

Vsekakor nam bo potovanje po Venezueli ostalo v trajnem in lepem spominu.Vajine storitve bomo vsekakor priporocali vsem prijateljem in znancem, ki imajo namen obiskati Venezuelo ali pa kaksno drugo drzavo, kjer lahko vidva na kakrsen koli nacin vplivata in pomagata.

Lep pozdrav, Ales Tkalec.

April 2008: Peninsula de Paraguana tours and work in our house / Izleti po puščavski Paraguani in naše delo v hiši...

2008-04-11T15:12:00.012-04:00

This month we are up to work in our house in term to open our cozy posada,...Regarding the tours and activities: we are more or less up to explore the nearby peninsula de Paraguana with its desert vegetation, beautiful wildlife – lizards, boa, blue tarantellas,... pink salt minds and Flamingos...and of course having fun in the sand dunes with enjoyment of sand board...

Ta mesec smo nadvse delovno razpoloženi, saj nadobudno gradimo in obnavljamo našo hišo, da čimprej pripravimo ambient prijetne posade, hkrati pa s popotniki odkrivamo puščavsko lepoto polotoka Paraguana. Njeno vegetacijo in živalstvo ter kolonialne vasice. Pa soline intenzivnih barv, Flaminge ter seveda uživamo v športnih radostih sredi puščave...Toliko na hitro.

March 2008/ Marec 2008: Wildlife safaries / V znamenju safarijev in divjega živalstva

2008-03-31T17:58:00.008-04:00

Many tours were done in Los Llanos this March. The wildlife safaris were incredible productive and the low-lying savannas offered the beautiful scenery. Travelers enjoyed in all kind of cowboy activities: We were on the lookout for all kind of animals and were lucky enough to see many anacondas, families of capibaras, a lot of birds and even an anteater.

As from Llanero's perspective we did a horseback-riding trip in term to see animals we could not see during the jeep safaris. Of course we did piranha fishing, so our dinners were more delicious...In authentic camp we had an opportunity to known a local family in their daily life.

Marec je potekal nadvse divje, predvsem v znamenju safarijev v Los Llanosu, ki so se vrstili ves mesec. Sušna sezona v Los Llanosu predstavlja ogled od blizu pri večini živali. Suha savana nudi izjemen prostor za jezdenje in s tem edinstveno doživetje na kavbojski način, hkrati pa možen ogled nekaterih živalih, ki jih zvok džipa preplaši...

Pa lov na piranje je tudi bogat in s tem so slastnejše lanoške večerje...Ljubitelji ptic so prišli na svoj račun, saj trenutno obdobje ponuja pravo ptičjo barvno paleto, ki polepša nebo za nekaj barvnih oddtenkov več...

2008: Araguato Around Photogallery / Araguato Naokrog Fotogalerija

2008-03-31T16:27:00.005-04:00

2008 New season / 2008 in nova sezona : Februar 2008 Ponovno Naokrog

2008-03-31T15:55:00.007-04:00

Prišlo je novo leto in z njim naša nova potovalna sezona. Tokrat smo jo pričeli že z zgodnjo februarsko skupino, ki je svoj avanturizem začela ravno v času karnevala...Zaradi gužve na Karibih smo svoje raziskovalne čute premaknili malo višje na SZ del dežele in najprej raziskovali puščavo in puščavski polotok ter se veselili prav vsake modre tarantele, ki nam je prekrižala pot... Se izgubljali v kolonialnih, a barvitih ulicah Cora in v neskončnost čakali na kosila...

Nadaljevali pot v Merido, kjer so bile ulice polne venezuelskih lepot - takšnih tipičnih ali malo drugačnih - in moški del naše skupine je ulično dogajanje z veseljem spremljal...Osvojili smo Ande in vasico Los Nevados...

Nekateri izmed nas so pogumno poleteli s tandemom, nekateri pa uživali v kajakingu sredi džungle...Načudili smo se okusnim sladoledom, četudi so bili nadvse bizarni, tudi okus po ženski in turist nista manjkala... Mestni vrvež in kolonialne ulice smo zamenjali s kabojskim jezdenjem sredi savane, mestno večerjo ob kozarcih vina pa z večerjo s piranjami, Polarjem, mestno družbo pa z družbo anakond. Imeli smo neizmerno srečo in videli kar nekaj anakond, pa mravljinčarja, družine kapibar, veliko kajmanov in kajmančkov..skratka paleto divjih živali smo neprestano imeli pred očmi.

Nato pa se za slab teden prepustili ležernosti karibskega predela in kot pravi karibci uživali na otočkih iz belih plaž v narodnem parku Morrocoy ter na plažah Choronija, obdanimi s kokosovimi palmami in obkroženimi z oblačnim tropskim gozdom...Vreme je bilo sončno in nadvse vroče..., tako kot samo ozračje tudi. Nato pa je naša prva letošnja skupina poletela domov.

December 2007: Naokrog v ozracju praznikov

2008-03-31T15:33:00.006-04:00

Decembrska skupina je potovala v ozračju decembrskih praznikov in domačnosti, saj smo se zaradi majhnosti zbližali in bilo je res zanimivo. Skupaj smo raziskali večji del karibskega predela, kjer je bil promet povečan zaradi domačinov..., ki brez karibskega morja takorekoč ne morejo živeti. Sploh pa ne v decembru.

December pa je v Venezueli tako ali drugače zelo praznično obarvan in zelo opevan. Božične pesmi in gajte se vrtijo vsepovsod in zelo naglas...veliko se poje, še več pa se pije in je ter seveda pleše, prav na vsakem koraku. Tudi mi smo se na veliko basali najprej z arepami (to je venezuelska žemlja iz koruzne moke) in morskimi dobrotami... nato z ostalimi dobrotami, ki so regijsko variirale...Ampak tudi piščanec nam ni ušel ali ne? Najbolj pa je tekla caipirinja, tokrat res v velikih količinah....V vročem Coru smo malo počivali in odkrivali puščavski polotok v vsej njegovi veličini...

Pa mestni utrip Meride in kultura bivanja gočotov smo spoznali. Tu smo okušali vino in domačo gastronomijo od Lili in Romana...Posebno pisano doživetje pa nam je nudila lokalna tržnica, kjer smo imeli ogromno izbiro raznovstnih daril, tudi najbolj kičastih... Zajtrk, ki smo ga imeli na tržnici, je najverjetneje predstavljal posebno doživetje, saj smo se spoznali z malo drugačno gastronomsko različico (od levantona andino, do vitaminas, različnih naravnih sokov in zavitkov takšnih in drugačnih...). Sledila je še kavbojska izkušnja v odročnem predelu Los Llanosa in ulov velike anakonde, ribolov piranj ter res divja domačnost v prostranem svetu...nato pa so del poti nadaljevali do Bolivarja, kjer so za konec odleteli se na Angelov slap in se pobližje spoznali z Warao kulturo....

Avgust 2007: Sportnice na avanturi po Venezueli

2008-03-30T19:40:00.006-04:00

Z nami so v tej sezoni dozivele Venezuelo tudi sportnice veteranke, ki jim vsekakor ni primanjkovalo prave energije. Po kosarkaskem prvenstvu so iz Puerto Rica priletele z veliko energije in vedrih nasmehov.

Na nasi prvi postojanski v Choroniju, so ocarale vecji del vasice in pridobile naklonjenost domacinov. Se zlahkoto naucile salse in ukusale lokalne dobrote. Skupaj smo uzivali na lokalni plazi, raziskovali oblacni tropski gozd, divje tropsko zivljenje in zivali ter obiskali cokoladno vasico sredi dzungle, spoznali lokalno kultivacijo plantaze kakava in banan...

Nadaljevali pot ob karibski obali do kolonialnega Cora, kjer smo spoznali vpliv spanskih kolonialnih osvajalcev udomacen s karibsko kulturo, pisane ulice in lokalne dobrote. Praznovali 50. letnico nase Natase, nadaljevali z obiskom puscave in puscavskega polotoka. Obisk puscavsko tropske Paraguane smo zakljucili z najbolj severnim predelom v Venezueli – cabo del San Romanom. Vmes pa videli Flaminge, raznobarvne soline in nesteto kaktusov...Sledila je divja mocvirska avantura in izlet v Catatumbo, kjer so se preizkusile v spanju v visecih mrezah in v trpeznosti v divjini tam zunaj...Pa dokaj hitro smo spoznali Merido in zakljucili divjost s safarijem v Los Llanos, kjer smo videli Anakonde, kapibare, mravljincarja ter tako ostale divje zivali kot udomacene zivali. Hkrati pa smo se zblizali z llanosko kulturo in nacinom bivanja v divjini sredi savane.

Julij 2007 : Kratki vtisi iz potovanja Naokrog

2008-03-30T19:17:00.010-04:00

Letosnja julijska skupina je izzarevala posebno magicnost in na vsaki postojanki je ostala opazena. Seveda smo, kot se za nase popotovanje spodobi, zaceli s karibsko pustolovscino in z odkrivanjem karibske kulture bivanja, njene lezernosti in opojnosti naravnih kontrastov. Ob zvokih tamboresov in guarapiti smo preplesali noci v Choroniju, podnevi pa raziskovali afrisko kulturo, cokoladno vasico in tropski gozd ob vznozju Karibov. Spoznavali pravo puscavsko vegetacijo, njene plazilce in kolonialne vasice Paraguane. Pa pravo puscavo tudi...

Nadaljevali s spoznavanjem mestnega zivljenja v Meridi, se ucili salse in ob caipirinjah vzdrzali vse noci. Vmes smo praznovali obletnico poroke, kar je pridobilo poseben car in vecjo zloznost v skupini.

Pa seveda premagovali venezuelske vrhove, se zaljubili v ljubkost andovske vasice na visini 2700m in spokojnost, ki jo lahko dozivis med mirnimi Andovci...

V letosnji sezoni smo dodali novost, in sicer odkrivanje mocvirskega predela na juznem delu jezera Maracaiba ter tako spoznali divjino tudi tam, spali v visecih mrezah v palafitu – hisici na kolih sredi jezera in uzivali v nocnem safariju...
Izlet v Catatumbo je bil obarvan zelo zeleno. Nadaljevali smo z obiskom jezera in lagune Mucuachi na preko 3000m nadmorske visine in seveda s pravim savanskim safarijem in spoznavali zivljenje llanoskih kavbojcev na njihov edinstveni nacin. V izobilju je bilo prave hrane in pijace, pa predvsem dobre volje in nasmehov tako s strani druzine Gonzales, kot s strani nasih popotnikov...Nase popotovanje smo zakljucili na karibskih otockih, s polezavanjem na belih pescenih plazah, v senci kokosovih palm, s pravo morsko kulinariki.

Vtisi popotnikov sledijo...

Vtisi popotnice Mojce s potovanja Naokrog

2008-03-30T18:16:00.003-04:00

Moja Venezuela:

O potovanju v Venezuelo sem sanjala kar nekaj časa. Pravzaprav težko rečem, kaj me je tako vleklo v to južnoameriško državo. Mogoče njena raznolikost, navdušeni popotniki, ki so se od tam vrnili, sproščeno karibsko ozračje z vonjem po avanturi…? Najbrž vsega po malo. Brala sem o Kolumbu, Bolivarju, Chavezu- možeh, ki so zaznamovali zgodovino te države, pa o črnem zlatu- nafti, ki je vplivala na razvoj celih obdobij v preteklosti, pa nenazadnje tudi o lepih domačinkah, ki imajo v lasti največ kron s tekmovanj za Miss sveta…

In letos poleti so moje sanje dobile realno podobo. Vmes se je moralo zgoditi nekaj naključij, ki so me pripeljala do Fabricia, našega najboljšega vodiča po njegovi domovini. Potrebovala sem samo eno kavo, da sem vedela, da je to tisto pravo- pot med ljudi s pridihom avanture! To me pri potovanjih najbolj navduši! Druženje z domačini, preprosto življenje, za katerega rabiš samo vsebino svojega nahrbtnika, pa veliko radovednosti, odprtosti za drugačno in dobre volje. Noben luksuzni hotel ti ne pričara tako izjemnih trenutkov, kot je dan, preživet s kavboji v prostranih močvarah pokrajine Los Llanos in noč, presanjana v viseči mreži. Ko do kolen zabredeš v negotovost močvirja in v napetem vzdušju pričakaš trenutek, ko domačin iz mulja začne vleči gigantsko anakondo, so vsi komarjevi piki na podplatih pozabljeni in za trenutek celo pozabiš dihati od vznemirjenja. Ko zvečer obiraš meso s kosti piranj, ki si jih lastnoročno tudi ujel in zraven piješ ledeno mrzlo pivo Polar Ice, pozabiš, da te nekje daleč stran čaka kaka služba in življenje, polno skrbi. Venezuela pa popotniku pusti še veliko drugih spominov, ki ostanejo nekje v tebi in te grejejo tudi, ko je pri nas zima. Vsekakor je najprej treba omeniti Karibsko morje, ki je krasno tudi v resnici. Odkrivanje podvodnega sveta, poležavanje na krasnih belih plažah s pogledom na turkizno modro morje, pa pitje poceni koktejlov na plaži, z nogami, do gležnjev zaritimi v toplo mivko. To niso samo podobe s kičastih razglednic, tam je to čisto zares tako. In čas teče počasneje, ljudje so sicer revni, kar dve tretjini prebivalstva živi na ali pod robom revščine, a tisti, ki smo jih srečali, se z njimi pogovarjali, so izgledali srečni. Najbrž bolj kot mi, ki imamo materialno precej več… Na zahodnem delu države smo dočakali tudi hribe in kot pravi Slovenci smo morali enega takoj osvojiti… in uspešno turo smo proslavili v Meridi, ki je živahno mesto v osrčju Andov. Žur v ritmu salse, regetona in merengeja je bil zelo živ! S tem pa naših doživetij še ni konec.

Omeniti moram še najbolj mokro izkušnjo naše poti: 60-kilometersko plovbo po reki Carrao v ene vrste deblaku, med vrtinci in pljuskanjem vode ter obdani s skrivnostnimi gorami tepui. Na vrhu ene take mizaste gore je v iskanju zlate dežele 'El Dorado' strmoglavil ameriški pilot Jimmy Angels in po naključju odkril najvišji slap na svetu. Angelov slap je bil tudi cilj naše mokre poti in skoraj kilometerski prosti pad ogromnih količin vode (sploh v deževni dobi) te res fascinira! Bile pa so na naši poti tudi puščave, jezera, soline, zanimive živali in rastline, pa skoki s padalom, pa nešteto zabavnih trenutkov, ki so nam polnili dneve… skratka, zgodilo se nam je potovanje, ki se ga vsi udeleženci z veseljem spominajmo!

In kar je pri vsem tem najlepše: še vedno nismo videli vsega in upam, da kmalu pride priložnost, da se vrnem, se spet potopim v Karibsko morje, se osvežim z eno kaipirinjo, zavrtim v ritmu salse in odkrijem kakšen, še neodkrit del te prekrasne dežele…

Mojca, Slovenija.

Oktober 2006: Potovanje Naokrog / Venezuela Around Traveling

2006-12-03T15:47:00.006-05:00

Sredi oktobra se nama je pridruzila nova skupina in tudi tokrat smo naso avanturo priceli z odrivanjem karibskega predela, narave in obicajev.
Odkrivanje razlicnosti karibske obale:
Najprej v vasici Choroni, kjer smo zacutili afriski utrip in zivljenje te vasice, spoznavali igrivost vodnih uzitkov in rajanja na playi grande. Odkrivali smo tudi prostrani dzunglski svet, plantaze kakava, banan in ostalih tropskih rastlin ter videli proceduro susenja kakava v vasici Chuao s kratkim trekingom v eno smer, nato pa ujeli domacinski prevoz (zanimiv star kamion), ki nas je peljal nazaj na plazo, kjer smo okusili pravo ribisko kosilo. Vecer smo preziveli na ulicah Pto. Kolumbije ob glasnih zvokih salse in tumboresov. Skozi vijugasto tropsko cesto sredi parka Henri Pittier nas je pot vodila vse do naslednje vasice Chichiriviche, kjer smo odkrivali otocke narodnega parka Morrocoy, ki je nase popotnike zelo navdusil. Otocki porasceni s kokosovimi palmami, belimi plazami in azurnim morjem so v nas prebudili otrosko igrivost in nas spremenili nabiralce skoljk. Uzivali smo tudi v snorkljanju za nesteto ribicami zelo pisanih barv. Zvecer smo posedali v prijetni kolumbijski restavraciji, ki je nudila pester izbor domacih venezuelskih specialitet…Skupinica je bila sicer zelo raznolika, a kaj hitro smo se spoznali in med nami je zelo izstopal El Presidente, ki je bil seveda poleg Fabricia nekaksen poglavar celotne skupine. Karibsko spoznavanje smo zakljucili v Coru s spoznavanjem kolonialnega mestnega jedra in polotoka Paraguana, ki je prav poseben po svoji puscavski klimi in ponuja razlicne naravne kontraste: obiskali smo bioloski park, videli modro tarantelo z oranzno ritko, razlicne ptice in seveda veliko, veliko flamigov, pa divje osle, ki so bili prav vsepovsod…in nas navdihovali z razlicnimi podjetniskimi idejami ter karibski izlet zakljucili z obiskom najbolj severne tocke v Venezueli – Cabo del San Roman, od koder se je pogled raztezal vse do Arube.

Odkrivanje Andov, hribovske kulture ter Meride in njen mestni utrip:
Sledila je nocna voznja do Meride, kjer smo obcasno poslusali lastne vzdihljaje in imeli tezke noge, vendar smo v Merido prispeli v relativno hitrem casu, se malo naspali in odpocili, nato pa se isti dan nadaljevali naso avanturisticno voznjo do andovske vasice Los Nevados, kjer smo preziveli cudovit dan. Ljubka vasica v osrcju Andov, je nase popotnike tako navdusila, da ce bi nam cas dopuscal, bi ostali kak dan dlje, kajti preprost nacin zivljenja in prijetno naravno okolje je ponujalo pravo sprostitev in uzivanje. Naslednje jutro je vecina popotnikov prehodila vecji del anovske poti, del pa smo tudi prejahali na mulah in se ob tem neskoncno zabavali. Bili ocarani nad lepoto narave, gorami in jezeri. Najvisjo tocko nasega trekinga 4113m smo dosegli v priblizno 4 urah ter se nato z gondolo vrnili v mesto. V Meridi smo ostali nekaj dni in spoznali mestni utrip in zivljenje tako podnevi kot ponoci. Kulinaricne dobrote, se zabavali tudi zvecer, plesali salso.

Odkrivanje divjine, prostranost savane in kulture kavbojev:
Nase popotovanje se je nadaljevalo skozi narodni park Sierra Nevada, kjer smo obiskali laguno Mucuaji in tipicne gorske vasice. Nato pa se prepustili juznemu odkrivanju v prostranosti savanskega predela dežele kavbojev. Na razlicnih safarijih smo spoznali lepoto llanosa in videli nesteto divjih zivali. Skozi mulje v vodi do kolen, smo se prebili in videli anakondo v svojem naravnem habitatu, pa kapibare, mlado boo, kajmane in kajmancke, pticke in ptice ter ostale prebivalce tega divjega predela. Se za dan prelevili v kavboje in ribice na piranje. Spoznali lokalne jedi in druzino Gonzales.

Odkrivanje indijanske kulture bivanja in misticnosti tropskega gozda:
Sledila je pot na JV del dezele, kjer smo spoznali utrip in lepoto kolonialnega mesta C. Bolivar in videli najdaljsi most na reki Orinoco ter se podali na recno avanturo po kanalih Delte del Orinoco in spoznavanja Warao skupnosti, njihovih vasic na kolih in zanimivega tropskega sveta, ki je bil zopet malo drugacen. Par dni smo spali v pravi, pravcati dzungli v hiski na kolih le v visecih mrezah tik ob reki in spoznavali lepoto tamkajsnje faune in flore. Imeli poucno turco po dzungli, kjer smo spoznali nacin prezivetja v dzungli, kako je v tropskem gozdu moc pridobiti vodo, hrano, zdravilne rastline in obleke. Voznja z ozkimi drvaki, je nudila izziv v ravnotezju in spoznavanje mistike reke…Kopali in umivali smo se v reki temne barve in ob vecerih spoznavali kulturo in artesanije Warao indijancev, ki so nas s prijaznostjo in umirjenostjo ter iskrivimi pogledi zelo navdusili.

To so bili kratki utrinki nase popotniske skupinice, ki se je v zacetku novembra vrnila domov.

Prijeten karibski pozdrav. Adrijana in Fabricio.

Sept 2006: Vtisi iz Kolumbije / Colombian Journey

2006-12-03T14:25:00.007-05:00

Kolumbija, Ohhh Kolumbija. Kar nekaj časa sva planirala ponoven obisk Kolumbije, tako divji kot pred leti in leti nazaj in končno nama je uspelo, da sva sredi septembra pobasala najine ruzake in vzela pot pod noge. Najin Fabomobil pustila, kar v Coru in se s karitotom por puesto, ki sva ga delila skupaj še s tremi venezuelci, odpeljala proti Maracaibu. In tale karito ni bil kar en karito, ampak zanimiv 'oldtimer', tako po duši kot po fizičnem izgledu in imela sem svoje dvome o tem ali bo revež sploh izdržal vso vožnjo po stari cesti vse do najine naslednje destinacije. Voznik pa smešen, a zelo zanimiv Llanero, ki je tako fizično, kot po naglasu deloval, da prihaja iz pokrajine, ki nama je tako ljuba. Sedaj lahko rečem, da Venezuelo in njene prebivalce že kar dobro poznam in se zlahkoto vklopim v še tako čuden pogovor...tudi dialekti mi niso več tuji in neznani...no kakšnega še izpustim, a zlahkoto prepoznam večino...Ja, na to sem neskončno ponosna.

In naš avto, prekrasni stari 'Caprice?', letnik ne vem kateri. Znotraj pa vsa možna dekoracija in seveda svetniki (El Morro, pa angelček in še dva meni neznana svetnika), ki naj bi pripomogli, da smo se kljub hitri in divji vožnji varno pripeljali. In smo se, vmes se je znočilo in ker sva sedela spredaj zraven voznika, sva navdušena opazovala sončni zahod in bliske brez groma, ki so na tem območju znani pod imenom Relampagos de Catatumbo...V Maracaibo sva prispela pozno, zato sva se odločila, da prespiva pri sorodnikih in zjutraj pičiva dalje proti Kolumbiji...

Prišlo je jutro in najin odhod. Zaradi redkih avtobusnih povezav sva se zložno odločila, da greva zopet s karitotom do meje, od tam pa dalje s kolumbijski busi, ki so pravi avanturisti po duši, tako kot midva. In kaj hitro ugotovila, da za takšen podvig potrebujemo še dva nadobudna potnika, zato smo skupaj s šoferjem po terminalu iskali interesente za Kolumbijo... Prišla je ena gospa, ki je delovala kot prava mešetarka z blagom in še en domačin, ki je želel v obmejno mesto po nakupih...Pa smo šli. Karito je bil zopet star maček, podobno okrašen kot prejšnji, le da je bil tokratni voznik starejši lokalni gospod – pravi Marakučo, ki je užival v vsej lokalni gastronomiji. Levo roko je vso pot držal zunaj in kupoval vse možne lokalne dobrote (empanade, arepe, tizano,...). Mastil se je vso pot, kar me je malo utrujalo, a pokrajina in Guajiro so bili preveč zanimivi, zato sem vso pozornost namenila tam zunaj... Pokrajina je bila čudovita, podobna puščavska klima in vegetacija kot na Paraguani, le da je to zemlja Guajirov. Po nekajurni vožnji smo le prispeli do meje, ki je bila presenetljivo drugačna kot pred leti ...postavili so kar nekaj stavb in obmejno carino. Na meji je mrgolelo uličnih prodajalcev sladkorčkov, različnih pregrizkov in pijač. Pa tudi lokalni menjalci so prikrito ponujali ugodno menjavo bolivarjev za pesote. Ker sva bila edina, ki sva želela uradni žig, sva morala izstopiti in se pomeniti z venezuelskimi in kolumbijskimi uradniki, medtem, ko so naju ostali sopotniki potrpežljivo čakali že na drugem koncu obljubljene dežele, sredi žgočega sonca. Dobila sva vsak svoj žig in pot smo nadaljevali vse do Maicao-a, majhnega obmejnega mesteca, sredi puščavske vegetacije. Avtobusna postaja je bila presenetljivo vzdrževana in kar nekaj avtobusov je čakalo na potnike, ki so želeli dalje proti kolumbijskim karibom... In že sva sedela v busu, kjer je bila glasba tako na glas, da se nisva slišala, prepih pa me je kot se za pravo Slovenko spodobi, seveda tudi motil...a sem se nekako krotila, ker se že kar nekaj časa skušam zavedno odvaditi določenih lastnosti. Potem pa se je začelo: kolumijska trgovska naravnanost vsepovsod. Avtobus se je med potjo ustavljal in spuščal različne prodajalce: tako sva okusila kako dobre so kolumbijske arepe, pa sadje in sokovi in seveda slaščice. In nato se je trgovanje nadaljevalo. Na poti do Santa Marte sva spoznala izredno ponudbo ročnih ur, očal in ostalih priročnih predmetov.

Santa Marta: Mestece, ki te zlahkoto očara in posvoji. Ko smo se pripeljali v Santa Marto je bilo že temno in do najine posadice, bi hodila kar nekaj časa, zato sva si privoščila majhen lokalni taksi. Najmanjšega in edinega možnega sva si izbrala kar na cesti. A manjkal je šofer, ki je po nekajminutnem spraševanju in mahanju le prisopihal iz sosednjega bara. A izkazal se je za simpatičnega sogovornika in s Fabriciem sta se odlično ujela. Seznanil naju je z lokalnimi cenami in ugotovila sva kako drag je tu bencin v primerjavi z Venezuelo in bila vesela, da se na pot nisva odpravila z najinim džipom, bencinojedcem. Nato smo vmes malo krožili, ker se je najin šofer parkrat izgubil v iskanju posade oz. hospedaje, kjer sem bila pred leti in sem želela obiskati znance. Zato sva na koncu le pristala na to, da naju izpusti kar pred hospedaje, ki nama je obema padla v oči, po ljubkosti in lepoti. Ljubka familiarna posadica, naju je takoj očarala tako kot mesto samo in v Santa Marti sva ostala več dni kot sva nameravala. Spoprijateljila sva se z večjim delom ulice, na zajtrk hodila v isto gostilnico veš čas, pa na plazo k isti gospe, ki je naredila naravne sokove tako dobre, da se okusa njenegatomato del arbola ne da obesediti...in njihove ulične hrane, ki je res okusna in seveda kulturno zelo zanimiva...Mesto prijazno tako po svoji arhitekturi kot po prebivalcih...Nasmejane ljudi sva srečevala vsepovsod. Skratka, prijaznost in ustrežljivost lokalnega prebivalstva je bila res neizmerna. Takšna kot pred leti. Trinajsta ulica je še vedno ulica trgovanja in na dan, ko sva tavala po kolonialnih ulicah in si ogledovala različne parke in trge, sva zavila tudi tja in se neizmerno zabavala. Ulica trgovin in trgovinic ter uličnih prodajalcev ima vsekakor poseben domačinski šarm. Ogromno ljudi, se je prepletalo podobno kot v mravljišču. Na veliko so kupovali, barantali in nasploh bili zelo glasni in imela sem občutek, da sem na enem ogromnem sejmu. Življenje neskončno dolga ulice, v trgovinah pa je bila druga pesem. Nekatere so bile čisto zahodnjaške, druge, meni bolj ljube, pa tipično domače. Prodajali so vse možno. Vmes je začelo deževati, zato sva se odpravila nazaj proti najini posadi, ki je bila blizu morja, kar nekaj ulic stran.

Po raziskovanju mesta in utripa življenja, sva se odločila, da greva na plažo, da skozi džunglo odkrijeva lepote narodnega parka Tayrona, da najdeva svojo laguno in polenariva na najin način. Z lokalno busetko sva se odpeljala do vznožja parka, nato dalje z lokalnim tovornjakov vse v notranjost, kjer naju je izpustil na točki, od koder sva morala naprej peš skozi zanimivo džunglo še približno slabo uro, da sva prišla do prve postojanke oz. kampa...kjer je zelo prijetnem mirnem ozračju, v hamakah poležavalo le nekaj popotnikov. Lepota morja in zelenja naju je ponovno očarala. Za nekaj dni sva se prepustila uživanju v čudovitem predelu sredi same samcate narave in nešteto plaž in plažic ter zalivčkov. Dnevno sva pešačila ob vznožju morja in odkrivala nove in nove zanimive kotičke. Plaže pa raznovrstne od zelo velike odprte plaže, kjer so valovi butali in butali vse vzdolž obale, do mirnih zalivov, ki so bili rajski, kjer si lahko plaval in užival v vodnih radostih do onemoglosti....zvečer pa sva zaspala v viseči mreži. Sredi džunglske idile, nedaleč stran od obale, pa se je skrivalo mestece oz. arheološki ostanki Pueblita, kjer je še nedolgo nazaj živela indijanska skupnost Tyrona, ki se je zaradi zahodnega odkrivanja raja... preselila v notranjost Sierre Nevade. A mitološkost in mističnost njihovega bivanja se da čutiti tudi tam.

Po nekaj dnevni uživanciji in odkrivanju lagun in lagunic in sanjskega področja, kjer so menda snemali tudi film 'plava laguna', sva se vrnila nazaj v Santo Marto in šla raziskovati njeno okolico. Najbolj naju je očarala ljubkost majhne ribiške vasice Tagange, kjer sva preživela zanimive trenutke, se igrala z otroci, spoznala njihovo najlepšo plažo playo grande, ki se je skrivala med hribovi poraščenimi s kaktusi in puščavskim grmičevnjem. Kjer so lokalni prebivalci in ostali domačini uživali lagodno morsko idilo. Nato naju je pot vodila dalje skozi Baranquillo, ki je zelo zanimiva sploh v času karnevalov, vse do Kartagene...ki naju je očarala, kot najverjetneje očara prav vsakega prišleka, ki ga pot zanese tam naokrog. Lepota Kartagene seže daleč naokrog, s svojo kolonialna arhikturo še iz časov španske kolonializacije, ki je pustila sledove in daje mestu poseben pečat. Poleg Bogote, si prav gotovo zasluži naziv kultnega mesta. Mestni utrip je vsekakor poseben in vsebuje neko čarobnost, ki te zasvoji. Staro mestno jedro, ki se razteza za starim španskim ozidjem, skriva različne lepote: kolonialno arhitekturo, različne cerkve in cerkvice, ogromno katedralo, kolonialne hiše različnih barv in seveda kolonialne balkone, ki so tako lepi in veličastni. Pa male ozke in tlakovane ulice v katerih se zlahka izgubiš, a hitro najdeš pot v pravo smer. Različne parke in plaze, ki se skrivajo med hišami in hiškami in ti nudijo odličen prostor za počitek, kot tudi za spoznavanje lokalne kulture bivanja. Parki so polni domačinov in prišlekov, na klopcah lahko prebiješ ure in ure in opazuješ dogajanje. Vmes ti postrežejo z lokalno kavo različnih arom in seveda z meni najljubšimi zeliščnimi čaji. Zelo različne ulične restavracije, pa te privabljajo z različnimi lokalnimi specialitetami... Gastronomija je pri domačinih nadvse pomembna, takoj je moč opaziti, kakšno pozornost namenjajo hrani in pijači....Posebno ponudbo različnih naravnih sokov, ki sva jih pila dneve in dneve moram tudi nujno omeniti. Tudi to je zame taprava Kolumbija. V starem mestnem jedru sva se izgubljala dneve in dneve, tako, da nama je na koncu zmanjkalo časa za obisk kultne Bogote in južnega dela, ker sva dobila klic od najinih lanerotov, da se bo zabava, ki smo jo planirali že lep čas, začela čez par dni in zato sva se morala predčasno posloviti od najinega pohajkovanja po Kolumbiji in vzeti dnevni bus do Maicao-a, od tam dalje pa nazaj v Venezuelo in v Llanos....Tako se je najino potovanje končalo, a sva ga preložila za december, ko bova spet malo odrinila v srčno Kolumbijo, ki naju znova in znova očara.

Toliko zaenkrat. Nadaljevanje vsekakor sledi... www.araguato.org

Avgust 2006: Vtisi iz potovanja Jungle Adventure /Jungle Adventure Traveling

2006-08-29T22:35:00.014-04:00

Tropska avantura sredi dezevnega gozda, v dezeli indijancev: Popotovanje smo zaceli s spoznavanjem reke Caure, ki lezi v osrcju juznega dela, sredi dzungle pod okriljem indijanskega plemena Yekuana. Z drvakom smo se podali na petdnevno odkrivanje surove narave in njene divjine. Pa kulture bivanja indijancev ter zivalstva, ki se skriva vsepovsod. In seveda lepih soncih zahodov, jutranjih zarij. Sonce in voda – skratka narava sama in letni cas sta poskrbela zato, da je bilo vsega v izobilju. A taksno je pac recno in avanturisticno popotovanje hkrati.

Prvi postanek smo imeli tik ob reki v indijanski hiski – churuati, ki nam je nudila streho nad glavo s prekritimi listi palme moriche prvo noc... Spanje v visecih mrezah, sredi dzungle, pa je nekaterim novim avanturistom predstavljalo velik izziv. Dzunglska avantura se je pricela. Nato pot nadaljevali dalje do otocka El Playon, kjer smo se nastanili v prijetnem ambijentu indijanske vasice locirane blizu mogocnega slapa Salto Para. Spoznali smo domacine in njihovo lokalno kulturo in umetnost. Odpravili smo se na kratki treking skozi dzunglo do slapa Salto Para in uzivali v vodnih radostih. Odkrivali smo dzunglo in se seznanili z indijanskim nacinom prezivetja, pa nasploh z njihovo kulturo, gradnjo churuat,.spoznali različno fauno in floro ter razlicne vasice ob reki... ..in nase recno popotovanje se je kmalu zakljucilo in pot nas je vodila nazaj v Ciudad Bolivar.

Treking na mogocno Roraimo in odkrivanje izgubljenega sveta: po dzungli smo naso pot nadaljevali na jug, do pemonske vasice San Francisco de Yuruani. Se nastanili v churuati in pripravili na treking. Naslednje jutro po zajtrku se je nasa nova avantura zacela in v odkrivanju izgubljenega sveta smo se odpravili najprej s terencem do nase izhodiscne tocke,odkoder smo zaceli z nasim sestdnevnim trekingom na to velicastno goro, ki jo slavijo vsa okoliska indijanska plemena in seveda tudi ostali domacini. Prvi dan smo imeli sreco z vremenom in prisli do prvega baznega kampa brez vecjih nalivov. Narava je bila cudovita, razlicni zeleni odtenki so se prelivali skozi vso pot, ki je bila relativno lahka in ne prevec hribovita. Prvi bazni kamp je bil lociran priblizno 5 ur zmerne hoje, blizu reke, obkrozen z lepim razgledom na Roraimo. Utrujeni, a vseeno dobre volje, smo pocakali, da so nam prijazni vodici postavili sotore, kjer smo se udomacili in proslavili prvi dan pohoda. Naslednji dan smo do nasega drugega baznega kampa hodili priblizno sest ur, preckali dve reki, se vzpenjali in spuscali ter spoznali kako zanimiva in razlicna je lahko narava v razmerju par kilometrov (od zelenih travnikov, savane, tropskega gozda, puscavskega predela, rek in recic ter skalnatega predela…razlicnih rozic in rastlin). Nas drugi kamp je bil lociran tik ob vznozju Roraime, s prekrasnim pogledom na to misticno goro, ki nam je v mislih vzbudil vprasanje o tem kako bomo prispeli tam gor na vrh? To noc se je posteno ulilo in vecerjali smo pod edino strehico, ki je bila postavljena za kamp, a smo se kljub temu zabavali in imeli lepo.Tretji, najtezji dan pohoda in s tem tudi vzpona na to mizasto goro, smo zaceli dokaj zgodaj in svoj cilj dosegli v predvidenih 6 urah hoje med razlicnim rastlinjem, strmim vzpenjanjem po rdecem blatu in po sklanatih prostranih poteh, tudi pod slapom vse do vrha Roraime, ki je sledil. Na vrh smo prisli veseli, a utrujeni pricakali svoje kosilo kar takoj na vrhu, da smo si nabrali novo moc in nato pot nadaljevali naprej do sredine, kjer je bil lociran nas zadnji bazni kamp – oz. ‘hotel pod skalo’ kot ga imenujejo domacini. In to je bil dobesedno ‘hotel’ v sotorih pod skalo, v jami. Nekateri smo imeli se toliko moci, da smo se isti dan odsli na najvisjo tocko na Roraimi, od koder smo imeli razgled velicastne Gran Sabane z vseh strani. Obcutek in veselje sta bila neopisna. Roraima pa prekrasna. Cisto drugi svet. Endemicne rastline in zivali ter kamnine temnih barv in raznovrstnih oblik so pricarale obcutek drugega sveta ali celo drugega planeta. En dan smo raziskovali planoto Roraime, obiskali razlicne bazencke imenovane jacuzzi, pa skulpturice iz kamnov razlicnih oblik, ki so tu ze tisocletja taksni kot so, pa rozice razlicnih oblik in barv, sli skozi dolino kristalov in videli endemicne zivali…Dan povratka je bil pred nami in tudi tokrat smo imeli sreco z vremenom, da ni dezevalo, kajti spust nazaj je ponavadi veliko tezji…tudi slap, katerega smo preckali na poti navzgor ni bil tako mocan in glede na to da smo se navzdol do prvega baznega kampa spuscali skoraj 8 ur, smo izgledali prav v formi. Utrujenost je minila takoj, ko smo ugotovili, da lahko naso zmago proslavimo s polarjem, sicer toplim, a tako dobrim, kot ze dolgo ne….Zvecerilo se je in nasa skupinica, ki se je lustno ujela, se je posedla na tla pred sotori in veselo proslavljala svoj uspeh. Pokupili smo vso zalogo polarja in ob polni luni, ki nam je svetila vso noc, nazdravljali. Cakal nas je samo se dan vrnitve in s tem se zadnjih 5 ur hoje…Tako smo se zjutraj po zajtrku odpravili naprej in zmagostlavno zakljucili nas pohod v izgubljenem svetu. Raziskali Santa Eleno, si ogledali lepote Gran Sabane in tako nase potepanje zakljucili na karibih.Lagodnost karibske uzivancije: kjer smo se gostili z morskimi specialitetami in s caipirinjami nazdravljali nasim uspehom. En dan smo izkoristili za ogled otockov, nato pa nase avanturisticno rajanje zakljucili v afriski vasici, kjer smo se na playi grande prepustili morskim radostim. Zvecer pa poslusali lokalno musko; igranje na tambores bobne ob odlicnih vecerjah….In nasih avanturic, ki jih je bilo brez dvoma veliko, je bilo kmalu konec. Poslovili se zares sicer nismo, ker bomo to nadaljevali tudi doma, ali pa zopet nekje dalec…ali ne?

Veseliva se vasih komentarjev in konstruktivnih kritik! Adrijana in Fabricio.

Junij 2006: Antropoloski utrinki s poti / Anthropological Journey in Venezuela

2006-07-28T12:00:00.007-04:00

Antropoloski utrinki s poti /Anthropological Journey in Venezuela:
Na hitro vam posiljava vtise iz nasega antro popotovanja, ki se je zakljucilo in kljub vsem avanturisticnim prigodam hitro minilo. Preziveli smo veliko razburjlivih in nepozabnih dozivetij: od karibskih uzitkov do spoznavanja zivljenja misticnih indijancev Warao. Zacetek nasega popotovanja seze nazaj v afrisko vasico Choroni, kjer smo ze prvi dan ob zvokih tambores (afriskih bobnov) nazdravili na zacetek nasih avanturic popotovanja. Spoznali vrocico afriskih noci, dnevnih dozivetij in ribiskega zivljenja. Pa trgovanje na plazi, igrivost v skakanju valov ter lezanja na vroci mivki, kjer te val poboza in hkrati osvezi, pa Chuao vasico in njeno zgodovino, vonj po kakavu in tropskih rastlinah... nepozabno domace kosilo Pablove mame in seveda pokusanja kokosa, ki nam ga je 'nabavil' Mare. Nadaljevali v Chichiriviche-ju; se z ribiskim colnom peljali v Morrocoy park, ki poleg otocja Los Roques, ponuja najlepse otocke na tem delu karibov ter cofotali v kristalno bistrem morju, polezavali na beli mivki, odkrivali plaze iz miljon skoljk in odmrlih koral, ter snorklali med pisanim morskim zivljenjem, ki ima bogato fauno in floro in se in se... In potem je sledilo adrenalinsko spoznavanje polotoka Paraguana, kjer smo se prepricali kako lepa je lahko razlicnost narave, ki jo Venezuela ponuja. Puscavski svet, rajanje po sipinah Medanos de Coro, pa spoznavanje polotoskih vasic...Zanimiva off-road voznja po mivkasti potki obkrozena s kaktusi razlicnih oblik in velikosti nas je vodila do rancha tia Cheka, kjer smo spoznali zivljenje iz druge plati. Voznja skozi sredino polotoka, do rojstne hise Falcona in kapelice, ki jo je zgradil po smrti svoje zene ter dalje do najsevernejse tocke polotoka Cabo del San Roman, od koder se vidi zloglasna celo Aruba. Ponovni kulinaricni uzitki in slatni jastogi so nam dali novo moc... za pot naokrog do solin razlicnih rozastih odtenkov, solnih kristalov in seveda elegantih flamingov, ki so imeli svojo 'turco okoli mangrov... En dan je bil namenjem spoznavanju kolonialnega mesta Cora, njegove arhitekture, muzejev in ostalih zanimivosti. Nato je sledila Merida in osvojitev Andov na mulah vse do 4113m ter voznja z najdaljso gondolo na svetu je bila nova dogodivscina... Spoznavanje mestnega utripa, pisane trznice, slascicarne Coromoto, ki se je v Guinessovo knjigo zapisala, kot ponudnica najvec in najbolj bizarnih okusov sladoleda, pa nocni utrip mesta in poplesavanje ob zvokih salse, merenga, bajonata, cumbije... Sledil je jug in najbolj avanturisticen podvig nasega popotovanja... Zanimiva voznja do lanoskih ravninah, pa spoznavanje zivljenja llanoskih kavbojev, divjega zivalstva... voznja na strehi dzipa po blatnih poteh, jahanje po savani, pa osebno spoznavanje anakonde, kapibar in kapibaric, kajmanov in kajmanckov in ostalega zivalstva v llanoski savani..., kopanja v mulju in seveda ribarjenja piranj, ki smo jih imeli za vecerjo in se in se... In na koncu recno-mocvirsko dozivetje po kanalih Delte Orinoka, spoznavanje indijancev Warrao in njihove kulture, kopanje v rekah zanimivih barv, a menda zelo zdravilnih (temnorjavi, crni in celo rjavo-oranzni), voznja s colni in drvaki, drvakci (tudi nocna) med divjim rastlinstvom in seveda prelepimi rozami vseh barv - divjimi orhidejami, kalijami itd....popotovanje pa smo zakljucili s spoznavanjem zanimivega mesta in kolonialne arhitekture C. Bolivarja, ki lezi tik ob reki Orinoco. Utrip mestnega centra, pisanih hisk, ozkih kolonialnih ulic in nasih nasmehov na obrazih vam lahko prikaze nase rajanje od blizu. Eni popotniki so odleteli domov; Katarina in Bostjan pa sta odsla novim avanturam na proti v Brazilijo. Toliko zaenkrat.

Vec informacij o potovanju
z nama dobite na: www.araguato.org!

Nova Sezona!

2006-06-19T23:05:00.000-04:00

Zopet sva nazaj v Venezueli; od zdaj naprej si boste lahko na tej strani prebrali in ogledali vse v zvezi z najinimi dogajanji in skupinami na popotovanju po Venezueli. Medtem ko urejeva in pripravljava vse potrebne zadevice povezane s turo, pa cakava na najino prvo skupinico v letosnjem letu...