Vtisi popotnice Mojce s potovanja Naokrog

Moja Venezuela:

O potovanju v Venezuelo sem sanjala kar nekaj časa. Pravzaprav težko rečem, kaj me je tako vleklo v to južnoameriško državo. Mogoče njena raznolikost, navdušeni popotniki, ki so se od tam vrnili, sproščeno karibsko ozračje z vonjem po avanturi…? Najbrž vsega po malo. Brala sem o Kolumbu, Bolivarju, Chavezu- možeh, ki so zaznamovali zgodovino te države, pa o črnem zlatu- nafti, ki je vplivala na razvoj celih obdobij v preteklosti, pa nenazadnje tudi o lepih domačinkah, ki imajo v lasti največ kron s tekmovanj za Miss sveta…

In letos poleti so moje sanje dobile realno podobo. Vmes se je moralo zgoditi nekaj naključij, ki so me pripeljala do Fabricia, našega najboljšega vodiča po njegovi domovini. Potrebovala sem samo eno kavo, da sem vedela, da je to tisto pravo- pot med ljudi s pridihom avanture! To me pri potovanjih najbolj navduši! Druženje z domačini, preprosto življenje, za katerega rabiš samo vsebino svojega nahrbtnika, pa veliko radovednosti, odprtosti za drugačno in dobre volje. Noben luksuzni hotel ti ne pričara tako izjemnih trenutkov, kot je dan, preživet s kavboji v prostranih močvarah pokrajine Los Llanos in noč, presanjana v viseči mreži. Ko do kolen zabredeš v negotovost močvirja in v napetem vzdušju pričakaš trenutek, ko domačin iz mulja začne vleči gigantsko anakondo, so vsi komarjevi piki na podplatih pozabljeni in za trenutek celo pozabiš dihati od vznemirjenja. Ko zvečer obiraš meso s kosti piranj, ki si jih lastnoročno tudi ujel in zraven piješ ledeno mrzlo pivo Polar Ice, pozabiš, da te nekje daleč stran čaka kaka služba in življenje, polno skrbi. Venezuela pa popotniku pusti še veliko drugih spominov, ki ostanejo nekje v tebi in te grejejo tudi, ko je pri nas zima. Vsekakor je najprej treba omeniti Karibsko morje, ki je krasno tudi v resnici. Odkrivanje podvodnega sveta, poležavanje na krasnih belih plažah s pogledom na turkizno modro morje, pa pitje poceni koktejlov na plaži, z nogami, do gležnjev zaritimi v toplo mivko. To niso samo podobe s kičastih razglednic, tam je to čisto zares tako. In čas teče počasneje, ljudje so sicer revni, kar dve tretjini prebivalstva živi na ali pod robom revščine, a tisti, ki smo jih srečali, se z njimi pogovarjali, so izgledali srečni. Najbrž bolj kot mi, ki imamo materialno precej več… Na zahodnem delu države smo dočakali tudi hribe in kot pravi Slovenci smo morali enega takoj osvojiti… in uspešno turo smo proslavili v Meridi, ki je živahno mesto v osrčju Andov. Žur v ritmu salse, regetona in merengeja je bil zelo živ! S tem pa naših doživetij še ni konec.


Omeniti moram še najbolj mokro izkušnjo naše poti: 60-kilometersko plovbo po reki Carrao v ene vrste deblaku, med vrtinci in pljuskanjem vode ter obdani s skrivnostnimi gorami tepui. Na vrhu ene take mizaste gore je v iskanju zlate dežele 'El Dorado' strmoglavil ameriški pilot Jimmy Angels in po naključju odkril najvišji slap na svetu. Angelov slap je bil tudi cilj naše mokre poti in skoraj kilometerski prosti pad ogromnih količin vode (sploh v deževni dobi) te res fascinira! Bile pa so na naši poti tudi puščave, jezera, soline, zanimive živali in rastline, pa skoki s padalom, pa nešteto zabavnih trenutkov, ki so nam polnili dneve… skratka, zgodilo se nam je potovanje, ki se ga vsi udeleženci z veseljem spominajmo!

In kar je pri vsem tem najlepše: še vedno nismo videli vsega in upam, da kmalu pride priložnost, da se vrnem, se spet potopim v Karibsko morje, se osvežim z eno kaipirinjo, zavrtim v ritmu salse in odkrijem kakšen, še neodkrit del te prekrasne dežele…

Mojca, Slovenija.