Kolumbija, Ohhh Kolumbija. Kar nekaj časa sva planirala ponoven obisk Kolumbije, tako divji kot pred leti in leti nazaj in končno nama je uspelo, da sva sredi septembra pobasala najine ruzake in vzela pot pod noge. 
Najin Fabomobil pustila, kar v Coru in se s karitotom por puesto, ki sva ga delila skupaj še s tremi v
enezuelci, odpeljala proti Maracaibu. In tale karito ni bil kar en karito, ampak zanimiv 'oldtimer', tako po duši kot po fizičnem izgledu in imela sem svoje dvome o tem ali bo revež sploh izdržal vso vožnjo po stari cesti vse do najine naslednje destinacije. Voznik pa smešen, a zelo zanimiv Llanero, ki je tako fizično, kot po naglasu deloval, da prihaja iz pokrajine, ki nama je tako ljuba. Sedaj lahko rečem, da Venezuelo in njene prebivalce že kar dobro poznam in se zlahkoto vklopim v še tako čuden pogovor...tudi dialekti mi niso več tuji in neznani...no kakšnega še izpustim, a zlahkoto prepoznam večino...Ja, na to sem neskončno ponosna.In naš avto, prekrasni stari 'Caprice?', letnik ne vem kateri. Znotraj pa vsa možna dekoracija in seveda svetniki (El Morro, pa a
ngelček in še dva meni neznana svetnika), ki naj bi pripomogli, da smo se kljub hitri in divji vožnji varno pripeljali. In smo se, vmes se je znočilo in ker sva sedela spredaj zraven voznika, sva navd
ušena opazovala sončni zahod in bliske brez groma, ki so na tem območju znani pod imenom Relampagos de Catatumbo...V Maracaibo sva prispela pozno, zato sva se odločila, da prespiva pri sorodnikih in zjutraj pičiva dalje proti Kolumbiji...
Prišlo je jutro in najin odhod. Zaradi redkih avtobusnih povezav sva se zložno odločila, da greva zopet s karitotom do meje, od tam pa dalje s kolumbijski busi, ki so pravi avanturisti po duši, tako kot midva. In kaj hitro ugotovila, da za takšen podvig potrebujemo še dva nadobudna potnika, zato smo skupaj s šoferjem po terminalu iskali interesente za Kolumbijo... Prišla je ena gospa, ki je delovala kot prava mešetarka z blagom in še en domačin, ki je želel v obmejno mesto po nakupih...Pa smo šli. Karito je bil zopet star maček, podobno okrašen kot prejšnji, le da je bil tokratni voznik starejši lokalni gospod – pravi Marakučo, ki je užival v vsej lokalni gastronomiji. Levo roko je vso pot držal zunaj in kupoval vse možne lokalne dobrote (empanade, arepe, tizano,...). Mastil se je vso pot, kar me je malo utrujalo, a pokrajina in Guajiro so bili preveč zanimivi, zato sem vso pozornost namenila tam zunaj... Pokrajina je bila čudovita, podobna puščavska klima in vegetacija kot na Paraguani, le da je to zemlja Guajirov. Po nekajurni vožnji smo le prispeli do meje, ki je bila presenetljivo drugačna ko
t pred leti ...postavili so kar nekaj stavb in obmejno carino. Na meji je mrgolelo uličnih prodajalcev sladkorčkov, različnih pregrizkov in pijač. Pa tudi lokalni menjalci so prikrito ponujali ugodno menjavo bolivarjev za pesote. Ker sva bila edina, ki sva želela uradni žig, sva morala izstopiti in se pomeniti z venezuelskimi in kolumbijskimi uradniki, medtem, ko so naju ostali sopotniki potrpežljivo čakali že na drugem koncu obljubljene dežele, sredi žgočega sonca. Dobila sva vsak svoj žig in pot smo nadaljevali vse do Maicao-a, majhnega obmejnega mesteca, sredi puščavske vegetacije. Avtobusna postaja je bila presenetljivo vzdrževana in kar nekaj avtobusov je čakalo na potnike, ki so želeli dalje proti kolumbijskim karibom... In že sva sedela v busu, kjer je bila glasba tako na 
glas, da se nisva slišala, prepih pa me je kot se za pravo Slovenko spodobi, seveda tudi motil...a sem se nekako krotila, ker se že kar nekaj časa skušam zavedno odvaditi določenih lastnosti. Potem pa se je začelo: kolumijska trgovska naravnanost vsepovsod. Avtobus se je med potjo ustavljal in spuščal različne prodajalce: tako sva okusila kako dobre so kolumbijske arepe, pa sadje in sokovi in seveda slaščice. In nato se je trgovanje nadaljevalo. Na poti do Santa Marte sva spoznala izredno ponudbo ročnih ur, očal in ostalih priročnih predmetov.
Santa Marta: Mestece, ki te zlahkoto očara in posvoji. Ko smo se pripeljali v Santa Marto je bilo že temno in do 
najine posadice, bi hodila kar nekaj časa, zato sva si privoščila majhen lokalni taksi. Najmanjšega in edinega možnega sva si izbrala kar na cesti. A manjkal je šofer, ki je po nekajminutnem spraševanju in mahanju le prisopihal iz sosednjega bara. A izkazal se je za simpatičnega sogovornika in s Fabriciem sta se odlično ujela. Seznanil naju je z lokalnimi cenami in ugotovila sva kako drag je tu bencin v primerjavi z Venezuelo in bila vesela, da se na pot nisva odpravila z najinim džipom, bencinojedcem. Nato smo vmes malo krožili, ker se je najin šofer parkrat izgubil v iskanju posade oz. hospedaje, kjer sem bila pred leti in sem želela obiskati znance. Zato sva na koncu le pristala na to, da naju izpusti kar pred hospedaje, ki nama je obema padla v oči, po ljubkosti in lepoti. Ljubka familiarna posadica, naju je takoj očarala tako kot mesto samo in v Santa Marti sva ostala več dni kot sva nameravala. Spoprijateljila sva se z večjim delom ulice, na zajtrk hodila v isto gostilnico veš čas, pa na plazo k isti gospe, ki je naredila naravne sokove tako dobre, da se okusa njenegatomato del arbola ne da obesediti...in njih
ove ulične hrane, ki je res okusna in seveda kulturno zelo zanimiva...Mesto prijazno tako po svoji arhitekturi kot po prebivalcih...Nasmejane ljudi sva srečevala vsepovsod. Skratka, prijaznost in ustrežljivost lokalnega prebivalstva je bila res neizmerna. Takšna kot pred leti. Trinajsta ulica je še vedno ulica trgovanja in na dan, ko sva tavala po kolonialnih ulicah in si ogledovala različne parke in trge, sva zavila tudi tja in se neizmerno zabavala. Ulica trgovin in trgovinic ter uličnih prodajalcev ima vsekakor poseben domačinski šarm. Ogromno ljudi, se je prepletalo podobno kot v mravljišču. Na veliko so kupovali, barantali in nasploh bili zelo glasni in imela sem občutek, da sem na enem ogromnem sejmu. Življenje neskončno dolga ulice, v trgovinah pa je bila druga pesem. Nekatere so bile čisto zahodnjaške, druge, meni bolj ljube, pa tipično domače. Prodajali so vse možno. Vmes je začelo deževati, zato sva se odpravila nazaj proti najini posadi, ki je bila blizu morja, kar nekaj ulic stran.
Po raziskovanju mesta in utripa življenja, sva se odločila, da greva na plažo, da skozi džunglo odkrijeva lepote narodnega parka Tayrona, da najdeva svojo laguno in polenariva na najin način. Z lokalno busetko sva se odpeljala do vznožja parka, nato 
dalje z lokalnim tovornjakov vse v notranjost, kjer naju je izpustil na točki, od koder sva morala naprej peš skozi zanimivo džunglo še približno slabo uro, da sva prišla do prve postojanke oz. kampa...kjer je zelo prijetnem mirnem ozr
ačju, v hamakah poležavalo le nekaj popotnikov. Lepota morja in zelenja naju je ponovno očarala. Za nekaj dni sva se prepustila uživanju v čudovitem predelu sredi same samcate narave in nešteto plaž in plažic ter zalivčkov. Dnevno sva pešačila ob vznožju morja in odkrivala nove in nove zanimive kotičke. Plaže pa raznovrstne od zelo velike odprte plaže, kjer so valovi butali in butali vse vzdolž obale, do mirnih zalivov, ki so bili rajski, kjer si lahko plaval in užival v vodnih radostih do onemoglosti....zvečer pa sva zaspala v viseči mreži. Sredi džunglske idile, nedaleč stran od obale, pa se je skrivalo mestece oz. arheološki ostanki Pueblita, kjer je še nedolgo nazaj živela indijanska skupnost Tyrona, ki se je zaradi zahodnega odkrivanja raja... preselila v notranjost Sierre Nevade. A mitološkost in mističnost njihovega bivanja se da čutiti tudi tam.
Po nekaj dnevni uživanciji in odkrivanju lagun in lagunic in sanjskega področja, kjer so menda snemali tudi film 'plava laguna', sva se vrnila nazaj v Santo Marto in šla raziskovati njeno okolico. Najbolj naju je očarala ljubkost majhne ribiške vasice Tagange, kjer sva preživela zanimive trenutke, se igrala z otroci, spoznala njihovo najlepšo plažo playo grande, ki se je skrivala med hribovi poraščenimi s kaktusi in puščavskim grmičevnjem. Kjer so lokalni prebivalci in ostali domačini uživali lagodno morsko idilo. Nato naju je pot vodila dalje skozi Baranquillo, ki je zelo zanimiva sploh v času karnevalov, vse do Kartagene...ki naju je očarala, kot najverjetneje očara prav vsakega prišleka, ki ga pot zanese tam naokrog. Lepota Kartagene seže daleč naokrog, s svojo kolonialna arhikturo še iz časov španske kolonializacij
e, ki je pustila sledove in daje mestu poseben pečat. Poleg Bogote, si prav gotovo zasluži naziv kultnega mesta. Mestni utrip je vsekakor poseben in vsebuje neko čarobnost, ki te zasvoji. Staro mestno jedro, ki se razteza za starim španskim ozidjem, skriva različne lepote: kolonialno arhitekturo, različne cerkve in cerkvice, ogromno katedralo, kolonialne hiše različnih barv in seveda kolonialne balkone, ki so tako lepi in veličastni. Pa male ozke in tlakovane ulice v katerih se zlahka izgubiš, a hitro najdeš pot v pravo smer. Različne parke in plaze, ki se skrivajo med hišami in hiškami in ti nudijo odličen prostor za počitek, kot t
udi za spoznavanje lokalne kulture b
ivanja. Parki so polni domačinov in prišlekov, na klopcah lahko prebiješ ure in ure in opazuješ dogajanje. Vmes ti postrežejo z lokalno kavo različnih arom in seveda z meni najljubšimi zeliščnimi čaji. Zelo različne ulične restavracije, pa te privabljajo z različnimi lokalnimi specialitetami... Gastronomija je pri domačinih nadvse pomembna, takoj je moč opaziti, kakšno pozornost namenjajo hrani in pijači....Posebno ponudbo različnih naravnih sokov, ki sva jih pila dneve in dneve moram tudi nujno omeniti. Tudi to je zame taprava Kolumbija. V starem mestnem jedru sva se izgubljala dneve in dneve, tako, da nama je na koncu zmanjkalo časa za obisk kultne Bogote in južnega dela, ker sva dobila klic od najinih lanerotov, da se bo zabava, ki smo jo planirali že lep čas, začela čez par dni in zato sva se morala predčasno posloviti od najinega pohajkovanja po Kolumbiji in vzeti dnevni bus do Maicao-a, od tam dalje pa nazaj v Venezuelo in v Llanos....Tako se je najino potovanje končalo, a sva ga preložila za december, ko bova spet malo odrinila v srčno Kolumbijo, ki naju znova in znova očara.
Toliko zaenkrat. Nadaljevanje vsekakor sledi... www.araguato.org
Sredi oktobra se nama je pridruzila nova skupina in tudi tokrat smo naso avanturo priceli z odrivanjem karibskega predela, narave in obicajev.
tudi v snorkljanju za nesteto ribicami zelo pisanih barv. Zvecer smo posedali v prijetni kolumbijski restavraciji, ki je nudila pester izbor domacih venezuelskih specialitet…Skupinica je bila sicer zelo raznolika, a kaj hitro smo se spoznali in med nami je zelo izstopal El Presidente, ki je bil seveda poleg Fabricia nekaksen poglavar celotne skupine. Karibsko spoznavanje smo zakljucili v Coru s spoznavanjem kolonialnega mestnega jedra in polotoka Paraguana, ki je prav poseben po svoji puscavski klimi in ponuja razlicne naravne kontraste: obiskali smo bioloski park, videli modro tarantelo z oranzno ritko, razlicne ptice in seveda veliko, veliko flamigov, pa divje osle, ki so bili prav vsepovsod…in nas navdihovali z razlicnimi podjetniskimi idejami ter karibski izlet zakljucili z obiskom najbolj severne tocke v Venezueli – Cabo del San Roman, od koder se je pogled raztezal vse do Arube.
speli v relativno hitrem casu, se malo naspali in odpocili, nato pa se isti dan nadaljevali naso avanturisticno voznjo do andovske vasice Los Nevados, kjer smo preziveli cudovit dan. Ljubka vasica v osrcju Andov, je nase popotnike tako navdusila, da ce bi nam cas dopuscal, bi o
stali kak dan dlje, kajti preprost nacin zivljenja in prijetno naravno okolje je ponujalo pravo sprostitev in uzivanje. Naslednje jutro je vecina popotnikov prehodila vecji del anovske poti, del pa smo tudi prejahali na mulah in se ob tem neskoncno zabavali. Bili ocarani nad lepoto narave, gorami in jezeri. Najvisjo tocko nasega trekinga 4113m smo dosegli v priblizno 4 urah ter se nato z gondolo vrnili v mesto. V Meridi smo ostali nekaj dni in spoznali mestni utrip in zivljenje tako podnevi kot ponoci. Kulinaricne dobrote, se zabavali tudi zvecer, plesali salso.
Nase popotovanje se je nadaljevalo skozi narodni park Sierra Nevada, kjer smo obiskali laguno Mucuaji in tipicne gorske vasice. Nato pa se prepustili juznemu odkrivanju v prostranosti savanskega predela dežele kavbojev. Na razlicnih safarijih smo spoznali lepoto llanosa in videli nesteto divjih zivali. Skozi mulje v vodi do kolen, smo se prebili in videli anakondo v svojem naravnem habitatu, pa kapibare, mlado boo, kajmane in kajmancke, pticke in ptice ter ostale prebivalce tega divjega predela. Se za dan prelevili v kavboje in ribice na piranje. Spoznali lokalne jedi in druzino Gonzales.
Sledila je pot na JV del dezele, kjer smo spoznali utrip in lepoto kolonialnega mesta C. Bolivar in videli najdaljsi most na reki Orinoco ter se podali na recno avanturo po kanalih Delte del Orinoco in spoznavanja Warao skupnosti, njihovih vasic na kolih in zanimivega tropskega sveta, ki je bil zopet malo drugacen. Par dni smo spali v pravi, pravcati dzungli v hiski na kolih le v visecih mrezah tik ob reki in spoznavali lepoto tamkajsnje faune in flore. Imeli poucno turco po dzungli, kjer smo spoznali nacin prezivetja v dzungli, kako je v tropskem gozdu moc pridobiti vodo, hrano, zdravilne ra
stline in obleke. Voznja z ozkimi drvaki, je nudila izziv v ravnotezju in spoznavanje mistike reke…Kopali in umivali smo se v reki temne barve in ob vecerih spoznavali kulturo in artesanije Warao indijancev, ki so nas s prijaznostjo in umirjenostjo ter iskrivimi pogledi zelo navdusili.
