Avgust 2006: Vtisi iz potovanja Jungle Adventure /Jungle Adventure Traveling

Tropska avantura sredi dezevnega gozda, v dezeli indijancev: Popotovanje smo zaceli s spoznavanjem reke Caure, ki lezi v osrcju juznega dela, sredi dzungle pod okriljem indijanskega plemena Yekuana. Z drvakom smo se podali na petdnevno odkrivanje surove narave in njene divjine. Pa kulture bivanja indijancev ter zivalstva, ki se skriva vsepovsod. In seveda lepih soncih zahodov, jutranjih zarij. Sonce in voda – skratka narava sama in letni cas sta poskrbela zato, da je bilo vsega v izobilju. A taksno je pac recno in avanturisticno popotovanje hkrati.

Prvi postanek smo imeli tik ob reki v indijanski hiski – churuati, ki nam je nudila streho nad glavo s prekritimi listi palme moriche prvo noc... Spanje v visecih mrezah, sredi dzungle, pa je nekaterim novim avanturistom predstavljalo velik izziv. Dzunglska avantura se je pricela. Nato pot nadaljevali dalje do otocka El Playon, kjer smo se nastanili v prijetnem ambijentu indijanske vasice locirane blizu mogocnega slapa Salto Para. Spoznali smo domacine in njihovo lokalno kulturo in umetnost. Odpravili smo se na kratki treking skozi dzunglo do slapa Salto Para in uzivali v vodnih radostih. Odkrivali smo dzunglo in se seznanili z indijanskim nacinom prezivetja, pa nasploh z njihovo kulturo, gradnjo churuat,.spoznali različno fauno in floro ter razlicne vasice ob reki... ..in nase recno popotovanje se je kmalu zakljucilo in pot nas je vodila nazaj v Ciudad Bolivar.

Treking na mogocno Roraimo in odkrivanje izgubljenega sveta: po dzungli smo naso pot nadaljevali na jug, do pemonske vasice San Francisco de Yuruani. Se nastanili v churuati in pripravili na treking. Naslednje jutro po zajtrku se je nasa nova avantura zacela in v odkrivanju izgubljenega sveta smo se odpravili najprej s terencem do nase izhodiscne tocke,odkoder smo zaceli z nasim sestdnevnim trekingom na to velicastno goro, ki jo slavijo vsa okoliska indijanska plemena in seveda tudi ostali domacini. Prvi dan smo imeli sreco z vremenom in prisli do prvega baznega kampa brez vecjih nalivov. Narava je bila cudovita, razlicni zeleni odtenki so se prelivali skozi vso pot, ki je bila relativno lahka in ne prevec hribovita. Prvi bazni kamp je bil lociran priblizno 5 ur zmerne hoje, blizu reke, obkrozen z lepim razgledom na Roraimo. Utrujeni, a vseeno dobre volje, smo pocakali, da so nam prijazni vodici postavili sotore, kjer smo se udomacili in proslavili prvi dan pohoda. Naslednji dan smo do nasega drugega baznega kampa hodili priblizno sest ur, preckali dve reki, se vzpenjali in spuscali ter spoznali kako zanimiva in razlicna je lahko narava v razmerju par kilometrov (od zelenih travnikov, savane, tropskega gozda, puscavskega predela, rek in recic ter skalnatega predela…razlicnih rozic in rastlin). Nas drugi kamp je bil lociran tik ob vznozju Roraime, s prekrasnim pogledom na to misticno goro, ki nam je v mislih vzbudil vprasanje o tem kako bomo prispeli tam gor na vrh? To noc se je posteno ulilo in vecerjali smo pod edino strehico, ki je bila postavljena za kamp, a smo se kljub temu zabavali in imeli lepo.Tretji, najtezji dan pohoda in s tem tudi vzpona na to mizasto goro, smo zaceli dokaj zgodaj in svoj cilj dosegli v predvidenih 6 urah hoje med razlicnim rastlinjem, strmim vzpenjanjem po rdecem blatu in po sklanatih prostranih poteh, tudi pod slapom vse do vrha Roraime, ki je sledil. Na vrh smo prisli veseli, a utrujeni pricakali svoje kosilo kar takoj na vrhu, da smo si nabrali novo moc in nato pot nadaljevali naprej do sredine, kjer je bil lociran nas zadnji bazni kamp – oz. ‘hotel pod skalo’ kot ga imenujejo domacini. In to je bil dobesedno ‘hotel’ v sotorih pod skalo, v jami. Nekateri smo imeli se toliko moci, da smo se isti dan odsli na najvisjo tocko na Roraimi, od koder smo imeli razgled velicastne Gran Sabane z vseh strani. Obcutek in veselje sta bila neopisna. Roraima pa prekrasna. Cisto drugi svet. Endemicne rastline in zivali ter kamnine temnih barv in raznovrstnih oblik so pricarale obcutek drugega sveta ali celo drugega planeta. En dan smo raziskovali planoto Roraime, obiskali razlicne bazencke imenovane jacuzzi, pa skulpturice iz kamnov razlicnih oblik, ki so tu ze tisocletja taksni kot so, pa rozice razlicnih oblik in barv, sli skozi dolino kristalov in videli endemicne zivali…Dan povratka je bil pred nami in tudi tokrat smo imeli sreco z vremenom, da ni dezevalo, kajti spust nazaj je ponavadi veliko tezji…tudi slap, katerega smo preckali na poti navzgor ni bil tako mocan in glede na to da smo se navzdol do prvega baznega kampa spuscali skoraj 8 ur, smo izgledali prav v formi. Utrujenost je minila takoj, ko smo ugotovili, da lahko naso zmago proslavimo s polarjem, sicer toplim, a tako dobrim, kot ze dolgo ne….Zvecerilo se je in nasa skupinica, ki se je lustno ujela, se je posedla na tla pred sotori in veselo proslavljala svoj uspeh. Pokupili smo vso zalogo polarja in ob polni luni, ki nam je svetila vso noc, nazdravljali. Cakal nas je samo se dan vrnitve in s tem se zadnjih 5 ur hoje…Tako smo se zjutraj po zajtrku odpravili naprej in zmagostlavno zakljucili nas pohod v izgubljenem svetu. Raziskali Santa Eleno, si ogledali lepote Gran Sabane in tako nase potepanje zakljucili na karibih.Lagodnost karibske uzivancije: kjer smo se gostili z morskimi specialitetami in s caipirinjami nazdravljali nasim uspehom. En dan smo izkoristili za ogled otockov, nato pa nase avanturisticno rajanje zakljucili v afriski vasici, kjer smo se na playi grande prepustili morskim radostim. Zvecer pa poslusali lokalno musko; igranje na tambores bobne ob odlicnih vecerjah….In nasih avanturic, ki jih je bilo brez dvoma veliko, je bilo kmalu konec. Poslovili se zares sicer nismo, ker bomo to nadaljevali tudi doma, ali pa zopet nekje dalec…ali ne?

Veseliva se vasih komentarjev in konstruktivnih kritik! Adrijana in Fabricio.